Leta

Nevede so se spet odprle stare rane. Komaj so se zacalile. Ali pa sem samo tako mislila. Včeraj sem brala njeno sporočilo. V meni so se ponovno kopičila čustva jeze, razočaranja, prizadetosti, predvsem pa gnusa. Če bi bila tisti trenutek kje v bližini, bi z njo z največjim veseljem fizično obračunala. "Prasica. Za vse to boš še plačala," mi je rojilo po glavi, ko sem z roko udarjala ob mizo. Šest let mi je parala živce in grenila življenje. Saj sem se očitno tudi pustila. Kaj, ko pa sem v določenih situacijah tako krhka in tenkočutna, pravijo mnogi. Njene izmišljene govorice so mnoge prijatelje naredile sovražnike. Pred sabo imam še vedno njen obraz prijaznosti. Zaigrane? Resnične? Njeno roko pomoči. Njeno prepričevanje, da pomoč rabim. Seveda sem jo zaradi slabe vesti tudi sprejela. Potem pa se je čez noč spremenila. Ponovno preberem sporočilo. Zaradi njenih govoric spet izgubljam nekoga, ki ga imam rada. No ja, iskreno ... saj mi niti ni bilo toliko do nje, kot do njenih dveh enkratnih 'mrcin', kot jih imenuje sama. Ker pa sta sodelavki, ja, ta prasica, se je prelevila že v dobrodelnega človeka, bi trpelo njuno delo, če bi slučajno izvedela, da se poznamo. Ah ja, tako je sedaj v nezavidljivem položaju. Težko se me 'znebi', saj nima srca, po drugi strani pa jo je strah, da za to kdaj izve ona. Že leta čakam, da se ji vse skupaj maščuje, pa še vedno nisem dočakala tega dneva. A jaz pravim, na stara leta. Ko bo SAMA vegeitrala v domu za upokojence. Družine nima, prijateljev nima. Do ljudi se ne zna obnašati. Svoj živalski svet bo izgubila. Takrat jo bom z veseljem obiskala in ji rekla: "Vidiš, V., vse se vrača vse se plača, o tem sem ti pisala pred 30. leti!"