Dežnik

Ko sem že tisti četrtek vedela, da bo, ja, kaj drugega kot pa slab dan ... Najprej se mi ni dalo vstati. Pa saj to mi je že v navadi. Končno sem se le spravila iz tople postelje. Pomlad se bliža, zunaj pa je še vedno krepko pod minus. Zato se človeku ne da in ne da odgrniti toplega dela svoje posteljnine. Končno se ga znebim. Zunaj dežuje. Razmišljanje, kateri dežnik naj vzamem, velik ali majhen, je zadnje čase del mojega vsakdanjika. Odločim se za velikega. Včeraj sem vzela manjšega, pa je močno deževalo. Več mokrote je bilo na meni kot pa na dežniku, ki ga krasijo "kityjaste mačke" brez ust. Marsikdo mi je že rekel, da delam reklamo za anoreksijo. Nisem opazila, da nima ust. Meni je tudi brez ust tale mačka prav simpatična. Z avtobusom sem imela srečo. Čakal me je že na postaji. Bil je nabito poln. Obkolili so ga dijaki. Odpravljali so se v tisto znano gimnazijo pri šentviškem predoru. Pred vrati trgovine me je pričakala množica ljudi. Upokojencev. Počutila sem se skrajno nelagodno, hkrati pa sem se neizmerno zabavala. Z vozički so čakali pred vrati trgovine. Odprla so se ena vrata in množično so se premaknili do drugih. Jaz sem čakala na varnostni razdalji in jih z nasmehom na ustnicah opazovala. Čakali s(m)o še pred drugimi vrati. 2, 3, 5 minut. Potem so končno dvignili rešetkasta vrata. Nek gospod, no ja, mladenič, khm, 50 do 60-letnik je kar stekel do police, kjer stojijo reklamni izdelki. Mladenič, ta pa je bil res, ki je stal za njim in vse skupaj z obrazom cinizma opazoval, nekako tako kot jaz, se je iz njega norčeval in ga oponašal. Končno sem tudi sama vstopila v trgovino. In se zapodila med reklamno polico. Spomnila sem se na njene besede, naj ne vzamem prvega. Vzela sem drugega. Kasneje sem spoznala, da sem storila gromozansko napako. Bil je pokvarjen. Račun z garancijo sem vrgla v smeti, z mislijo, da ga tako ali tako ne rabim, saj bo delal. Na napakah se učimo. S škatlo v roki, ni šla v vrečko in to je bil že prvi znak mojega začetka slabega dneva, sem se odpravila nazaj na avtobusno. Tokrat mi je ta dolga pravokotno-harmonikasta škatla speljala pred nosom. Nič hudega. Nehalo je deževati in stala sem na postaji s škatlo v eni in dežnikom v drugi roki. Moje roke so zaradi jemanja tablet, počutim se kot kak narkoman, nekoliko slabše. Posledica tega ... iz roke mi je padel dežnik. Odlomil se je njegov zakrivljeni ročaj. 

"Ura je šele osem in pred mano je slab dan."

Grdo me je pogledala in mi odgovorila.

"Ura je osem in dan se je šele začel. Ne moreš v naprej napovedovati slabega dneva."

S težkim srcem sem priznala, da ima prav. Dan je bil namreč v nadaljevanju nek približek že dolgo pozabljene popolnosti.