Prelomnica

Je danes tista prelomnica, ko sem se odločila, da bom pisala bolj optimistične zgodbe, na sploh stvari. Smešna prelomnica, takih jih je bilo v mojem življenju že tisoče in tisoče. Pa so se vedno že na začetku poti prelomile. Smešno, ne. Samo odločiti se je treba, sem slišala zadnjič. Vem, da se je. A za človeka, ki nenehno niha na tehtnici in razmišlja, katera teža jo bo "prevegala", je to dokaj težko. Zjutraj bom vstala boljše volje, je moj slogan, ki ga izgovorim vsak večer predno grem spat. Pa se ga ne držim. Vedno vstanem z namrščenim čelom in mračnim pogledom. Halo, kaj je z mano? Življenje mi je dalo novo in verjetno še zadnjo priložnost, da ga živim. Te priložosti pa ne znam, ne bom lagala, mogoče niti nočem izkoristiti.  Tako se jezim sama nad sabo in nad svojim prekletim življenjem in razmišljam, zakaj mi je bilo sploh usojeno biti na tem k.... svetu. Ja, v tem slogu pisanja, bi tokrat marsikdo prepoznal jezo. Saj sem rekla, spet se je brez razloga, no, nekje že mora biti razlog, začela kupičiti v meni in noče stran. Nevarna je. Nevarna zame, v večini primerov je nevarna za druge, v mojem primeru izključno zame. Potem sebi naredim nekaj. Ah, spet bi. Ko kopičim jezo, kopičim sovraštvo do S E B E! Ena nepremišljena poteza in spet bo lahko vsega konec. Dobila sem tablete, dva meseca ji že jemljem. To naj bi me pomirilo, so rekli. Meni se ne zdi. Mogoče tisti miligram in pol rozaste stvarce ni več dober antipsihotik. Mogoče je to premajhna količina. Mogoče so mi jih tam napisalo samo zato, da bi že končno utihnila z razlaganjem, da jih potrebujem. Predpisali so mi neko manjšo količino, da bi name delovala psihološko. Niso me prelisičili, mogoče so koga s tem načinom, a mene zagotovo niso. Na nekem pogovoru z njo, sem jo brez ovinkarjenja vprašala, kak učinke imajo name. Pa je z rdeče obarvanimi lici odgovorila, da glede na količino verjetno nobenega. Izgovarjala se je, da jih bodo povečali. No, na koncu jih niso, ker ona ni dovolila. Vse je samo stiska. Saj pravim, 12 let sem že v njej, kmalu bo 13. Pa bom še naslednjih 60. Saj sem nanjo tako ali tako že navajena. No ja, včasih pridejo tudi tiste svetle točke v mojem življenju, ko se komu (sicer so redke) iz srca nasmejim. Pa ta smeh ne traja dolgo, je kot strel v glavo.