Tišina

Smrtna dopoldanska tišina je napovedovala novo katastrofo. Tako čudno se mi je zdelo, da se nihče ni javil. In pripravljala sem se na najhujše, globoko v sebi upala na najboljše. Zazvonil je moj telefon, a nisem slišala, saj sem ravno takrat jedla v najbolj priljubljeni 'fast food' restavraciji. Slučajno sem pogledala na zaslon, saj se mi je zdelo, da je že čas za novice, in videla en neodgovorjen klic. Klicala je. Težko sem se zbrala in poklicala nazaj. Zaslišala sem njen tresoč glas. Ni pojasnjevala, kako in kaj, sej je ton njenega glasu povedal vse. Prekinila sem in sredi restavracije bruhnila v jok. Se spraševala, zakaj se to dogaja meni, nam. Obsedela sem na rdečem stolu in se igrala z ostankom krompirčka. Delavka me je začudeno pogledovala. A nisem se ozirala nanjo. Potem se končno pobrala svoje stvari in s tesnobo odšla domov. Tam se se skotalila na posteljo in ponovno bruhnila v jok. Obležala sem za uro, dve. Ne spomnim se več koliko. Spet me je treslo po celem telesu in nobena odeja ni pomagala premagati  moje mrzlice. Resno je razmišljala, da bi klicala njo in jo prosila za pomirjevalo. Pa ni. Ni se nama zdelo smislno. Dnevi so minevali in mene je vse bolj in bolj stiskalo v prsih. Vase sem spravila komaj kak grižljaj. Nenehno so me oblivala solze. Z njo sem preživljala trenutke, kot da so zadnji. Držala se je bolje kot mi vsi skupaj. Sadila bo krompir. Za veliko noč pekla potico. In mi. Nastopil je odločilni dan. Ko je pisala oporoko. Zakaj?! Kot preventiva. Se poslavljala in upala, da se še vrne. Pa se je, še isti dan. Diagnoza je huda, a ne nepremagljiva. Sledila bo operacija. Nekako se je vsa tesnoba, ki se je nabirala v teh dnevih in urah, padla z mene. Najboljše možno od najslabšega. Pomirila sem se. Resnično pomirala, a samo za nekaj časa. Zjutraj vstanem in prva asociacija mi je njena huda diagnoza. Nekako se trudim, da preusmerim misli čez dan, a še vedno nisem zbrana. Najraje bi samo spala in spala. Tako bežim pred kruto realnostjo in bolečino. Pa ne morem. Komaj čakam večer in osmo uro, ko ljudje moje starosti šele živijo, jaz pa razmišljam samo o spanju. Vsega me je tako prekleto strah. Še jutrišnjega dne. Še naslednje ure. In prihodnosti. Pa tega, kaj bo z njo.