Telo

Včeraj zvečer sem spet točila krokodilje solze. Še vedno me vsak stvar vrže s tira. Še vedno se počutim kot otrok, ki se postavlja na noge. Še vedno se sama sebi v tem življenju zdi tako brezpomenska. A upanje, da bo kmalu vendarle bolje ostaja. Drobno, majhno, skromno upanje, ki tli globoko v moji notranjosti, v moji že popolnoma načeti podzavesti. Bila sem tako večerno obupana, da se mi niti po robček, ki je stal samo par centimetrov stran, ni dalo stegniti. Spet sem, po svoji stari navadi, tulila in hlipala od bolečine, se zgražala nad svojim življenjem, pa niti ne toliko življenjem, bolj stanjem. Se spraševala, zakaj me vsaka stvar še vedno tako prekleto prizadane, kdaj bo bolje. Dobila sem odgovor, da to ne gre tako hitro in skromno tolažbo, da nekateri rabijo tudi do 10 let. Spet bi najraje razbila vse, kar bi se v sobi razbiti dalo. Pa sem samo obležala v napol mrzli postelji. Treslo me je po celem telesu, ne vem ali od mraza ali stokanja. Potem je nekdo odprl vrata. Najraje bi zakričala nanj, naj jih zapre in ne vdira v mojo zasebnost, pa nisem imela moči ali pa se mi niti ni zdelo vredno. Samo še poslabšala bi nastalo situaciji. A bil je maček. Nekaj časa se je igral med vrati. Tista špranjica pod njimi se mu je zdela blazno zabavna, stegoval je taco pod njo in gledal, če bo na drugi strani prišla ven. Seveda ni. Malo preveliko tačko imaš. Kar naenkrat je izginil. Najprej sem mislila, da je zasedel moj stol pri radiatorju. Ni ga. Očitno je začutil mojo bolečino in ne ravno rožnati večer. Skočil je na posteljo in na njej poiskal najbolj udobno mesto. Za mojo glavo ni bil zainteresiran, zato se je raje odločil za noge. Zvil se je v klobčič, globoko zavzdihnil, ne vem, ali je bil ta njegov vzdih, vzdih olajšanja ali ponovnega razočaranja nad mano, mogoče celo naveličanja. Zaspal je. Jaz pa sem še vedno hlipala v mrzloti sobe in z mislimi begala sem ter tja po mojem zadnjemesečnem življenju. Njeno vprašanje me je popolnoma iztirilo. Pa saj ni mislila tako, a sama sem v glavi delala že vse možne scenarije za ponovni konec mojega življenja. Konec koncev je ta trenutek živa samo moje zunanje telo, pa še ta se mi zdi, da počasi umira pod težo samouničevanja in pretiravanja. Dovolj bo joka za danes, sem si končno zašepetala in z objokanim obrazom brez problema zaspala.