Sanje

Včasih padam in padam. Ti padci se mi v trenutkih zdijo kot moreče sanje. Nočne more, ki jih zadnje čase doživljam tudi med spanjem. Sanjam in sanjam. Ponavljajo se in me zjutraj delajo še bolj utrujenio. Nejevoljno. Depresivno. Ne vem, kaj naj z njimi. Kako naj se jih znebim. Ko pa se s tedni ali dnevi uresničujejo. Sanjam tiste žive slike mojih ljudi. Sanjam njihove podobe. Sanjam njihova imena. Sanjam  njihove glasove. Sanjam njihova dejanja. Tako moreča so. On, že dolgo ga ni več med nami, je oblečen v pogrebno obleko. Črn suknjič, črne hlače, kravata in srajica. Vedno se stresem, ko pride v svojih uradnih oblačilih. Spominja me na gospoda Stotnika. Saj je. Nedolgo nazaj je to postal. Potem vedno znova in znova izvaja ene in iste gibe. Tako me opozarja. In jaz. Jaz se zjutraj zbudim vsa objokana in prestrašena. Tako že v tisti zgodnji uri ne vem več, kaj naj s sabo in svojim življenjem. Obraz je popolnoma bled, prestrašen, objokan. Moji možgani cel dan meljejo nočne sanje. Delujejo kot tisti njegov mlin z žago. Kot deček jo je vedno opazoval, saj je bila last njegovega očeta. Celo upravljal je z njo. Sprašujem se, kdaj se bo tisto zgodilo. Preroške sanje. So mogoče. Tolikorat se je že vse uresničilo. Saj vem, samo opozarjaš me. Opozarjaš na drobne nevarnosti in me tako iz onostranstva varuješ. A jaz še vedno ne vem. Tako izgubljene sem v tem velikem svetu. Tako prazna. Potem spet prideš. Oblečen si v svoja vsakdanja oblačila. Moder brezrokavnik. Skozi leta in leta je postal tvoj zaščitni znak. Te sanje so prijetne. Prideš me samo pogledat. Ne nosiš opozorila, samo sporočilo, kako me imaš še vedno rad. Kako si z mano. Na raznih rojstnodnevih zabavah in praznikih. Sediš na tistem stolu ob kuhinjskem oknu. Gledaš po vasi in razmišljaš. Kako srečen si bil z nami. Kako srečen si bil v življenju. Jaz pa sem kljub bolečini spoznala. Spoznala sem, zakaj si tako hitro odšel od nas. Obisk tvoje sestre je bila prelomnica spoznanja. Odšel si tiho, a s slovesom. Tistim tvojim nasmehom. Odšel si brez muke in trpljenja. Tega si v življenju imel že dovolj.