Ustvarjanje

Mačka

Že dolgo nisem ničesar šivala. Nazadnje dve torbici, ampak že pozimi. Idejo za tole mi je dala Anja. Hvala. :)

Leta

Nevede so se spet odprle stare rane. Komaj so se zacalile. Ali pa sem samo tako mislila. Včeraj sem brala njeno sporočilo. V meni so se ponovno kopičila čustva jeze, razočaranja, prizadetosti, predvsem pa gnusa. Če bi bila tisti trenutek kje v bližini, bi z njo z največjim veseljem fizično obračunala. "Prasica. Za vse to boš še plačala," mi je rojilo po glavi, ko sem z roko udarjala ob mizo. Šest let mi je parala živce in grenila življenje. Saj sem se očitno tudi pustila. Kaj, ko pa sem v določenih situacijah tako krhka in tenkočutna, pravijo mnogi. Njene izmišljene govorice so mnoge prijatelje naredile sovražnike. Pred sabo imam še vedno njen obraz prijaznosti. Zaigrane? Resnične? Njeno roko pomoči. Njeno prepričevanje, da pomoč rabim. Seveda sem jo zaradi slabe vesti tudi sprejela. Potem pa se je čez noč spremenila. Ponovno preberem sporočilo. Zaradi njenih govoric spet izgubljam nekoga, ki ga imam rada. No ja, iskreno ... saj mi niti ni bilo toliko do nje, kot do njenih dveh enkratnih 'mrcin', kot jih imenuje sama. Ker pa sta sodelavki, ja, ta prasica, se je prelevila že v dobrodelnega človeka, bi trpelo njuno delo, če bi slučajno izvedela, da se poznamo. Ah ja, tako je sedaj v nezavidljivem položaju. Težko se me 'znebi', saj nima srca, po drugi strani pa jo je strah, da za to kdaj izve ona. Že leta čakam, da se ji vse skupaj maščuje, pa še vedno nisem dočakala tega dneva. A jaz pravim, na stara leta. Ko bo SAMA vegeitrala v domu za upokojence. Družine nima, prijateljev nima. Do ljudi se ne zna obnašati. Svoj živalski svet bo izgubila. Takrat jo bom z veseljem obiskala in ji rekla: "Vidiš, V., vse se vrača vse se plača, o tem sem ti pisala pred 30. leti!"

Rokopisi

Listala sem po dnevniku za brezposelne, ki sem ga dobila že marca na zavodu. Jah, dva meseca po diplomi, takoj po tem, ko sem se vrnila iz tiste posebne bolnišnice. Do maja sem še bolj spala s pošiljanjem ponudb, potem pa sem začela. Do danes sem jih poslala že okoli štirideset. Ponavadi ni odgovora, spet drugič se nekateri vljudnostno spominjo, da bodo shranili moj kontakt. In ga verjetno nikoli ne uporabili. V času študija je bilo vedno govora o inštitutu. Pa sem se rodila malo prepozno. V trenutkih recesije in krize niso potrebovali novih sodelavcev. Tako je obljuba moje mentorice (mesto na SAZU-ju bo vaše) ostala samo izrečena. Včeraj pa sem dobila prav poseben mail. Da iščejo diplomanta, kmečkega porekla (ne vem, se je tale doktor hecal ali misli resno), ki bi sodeloval z njim na inštitutu. Lotili bi se rokopisov iz 18. in začetka 19. stoletja. Najprej bi prepisovali izvrnik, če bi se dobila dobra ekipa, pa bi z delom nadaljevali, tudi na prevajalski, glasoslovni, oblikovni, skaladenjski ravni. Torej, nekaj takega kot smo počeli že na faksu. Seveda sem se prijavila, posredniku, saj so njega prosili naj poišče kandidata. Prijazno mi je odgovorila, naj se v sredo oglasim na razgovoru. Danes sem izvedela, da se je nek kandidat, iskreno povedano, mi gre na živce, že od študija dalje ... aaaaaaaaaaa .... prijavil neposredno organizatorju tega projekta na inštitut. Sedaj lahko samo še vsak dan prosim, da sem jaz odreagirala pravilno, ko sem pisala posredniku. Saj je bil ta zadolžen za zbiranje. Do srede torej lahko pričakujem še kako pošto: "Žal mi je, a je doktor že dobil kandidata." Ali pa upam, da bodo vseeno izbrali mene. Držite pesti!

Vihar

Vihar mojo notranjost ruje,

srce neizmerno žalost kuje. 

Tam v daljavi čutim optimizem,

ki se vse bolj preveša v pesimizem.

Glej, kako okolica igra,

pa niti tvojih občutkov ne pozna.

Smeje se najmanjši hibi,

uživa v sončnih hribih.

Stopi tja na sončno stran,

pozabi svoj bivši stan 

in žalosti bo manj.

Veselje naj riše ti nasmeh,

srce naj srečo kuje,

življenje naj skrivnosti stopnjuje.

Sprejemna

V sredo sem imela svoj klasični enomesečni rutinski pregled. Nekoliko sem že pozabila, kako vse skupaj izgleda. A brez birokracije tudi tokrat ni šlo. Desna sprejemna pisarna je bila zaprta, kot prejšnjega avgusta. Ženska je očitno spet na dopustu. Potrkala sem na levo, tako isto sem namreč naredila tudi zadnjič. Pa me je ženska, vedno je slabe volje, ubijalsko pogledala in rekla, naj malo počakam. Bila sem že pozna, zato sem ignorirala njen pogled in ji s prijaznim tonom rekla, da sem pač naročena. Vse kar bi morala narediti je, da bi preverila moje zavarovanje, torej vstavila v tisto napravico zdravstveno izkaznico in mi dala rumen list, na katerem piše, kako terapijo sem z zdravnico imela. Pa mi je rekla: "Pojdite na EKI, tam čez." Najraje bi ji zabrusila, da dobro vem, kje je EKI, saj sem tam zdravila celo zimo. Samo prijazno sem se ji zahvalila in odkorakala skozi sosednja vrata. Nekdo je bil v sprejemi pisarni EKI-ja. Počakala sem, nato pa vstopila. Ženska me je prijazno pozdravila. Kakšna sprememba. Rekla je, da me je videla že v drugi stavbi (ja, jaz tudi tebe), da se ji je zdelo, da sem naročena tukaj, a potem ni rekla ničesar. Globoko in iskreno se je opravičevala, da sem morala čakati in posledično imeti nevšečnosti. Prijazno sem jo pogledala. Ej, prvič se vidiva, nisi me mogla prepoznati. Spet sem ostala tiho. Žigosala je zdravstveno izkaznico in izpolnjevala list, vmes pa govorila: "Po recept tudi pridite sem." "Kaj pa naslednjič?" jo vprašam, želela sem se namreč izogniti neprijaznosti sosednje stavbe. "Tudi lahko. Veste, če me ni tukaj, malo počakajte, sigurno sem kje naokoli." Še enkrat se opraviči za čakanje. Godila mi je njena prijaznost, kakšna sprememba od prej. Pa vse skupaj ločuje samo dvorišče. "Zdravnica je še zasedena, malo boste počakali, se opravičujem." Spet sem hotela blekniti, da vem, saj slišim njo in pacineta skozi oblazinjena vrata. Naj ne bi bila taka, zato, da se nič ne sliši. Usedla sem se in čakala. Vmes pa kašljala. Pacinet je odšel in na vratih se je pojavila ona z nasmehom do ušes. "Kar naprej." Bila je sladka kot med. Zaskrbljeno me je povprašala po kašlju. Mi vsaj trikrat rekla, naj obiščem zdravnika, če ne bo bolje. Bila je sumičeva, če ni to posledica kake najine terapije. Tolažila sem jo z bronhitisom, pa mi ni ravno nasedla. Hitro sva končali. Ah, bila je tako materinska. Popolnoma drugačna kot na skupinah. Sedaj mi je res žal, da sem jo napačno sodila.

80.

Pa saj ne vem, imam 80. ali 26. let??? Takole je bilo včeraj:
9.00: cipralex, panatus forte
12.00: karbofin, lepicol
14.00: nalgesin forte
21.00: aspirin direkt, panatus forte, torendo

Kaj bo jutri?

Bronhitis

Vedno je bilo tako. Kot otrok sem bolehala za kroničnimi anginami, kot najstnica za brohnitisom. Začelo se je z bolečim grlom, trajalo je kake dva dni. Razni Neoangini, pa domači med, solnica niso pomagali. Čez dva dni je boleče grlo preraslo v smrkanje in kašljanje, ki je postajalo vedno bolj in bolj napadalno. Včasih sem mislila, da bom izkašljala pljuča. Obisk zdravnika in antibiotiki so bili neizogibni. Pred leti so mi za umiritev predpisali celo kodeinijev fosfat. Lekarničarka je zanj zahtevala še osebni dokument. Potem je bilo za 3 leta mir. Do prejšnje nedelja. T. pravi, da kašljam kot osel. Jaz pa se še vedno nisem spravila k zdravniku. Nekje sem brala, da brohnitis blažita med in bezgov čaj. Še vedno se zdravim s tem. Pri vseh antidepresivih in antipsihotikih pa raznih zeliščnih tabletih zaradi stranskih učinkov teh pomirjajočih substanc si ne morem privoščiti še antibiotikov. Bomo videli, kako se bo po tednu dni vse skupaj obrnilo, na bolje ali slabše.

Utrinki s četrtkove tekme med Italijo in Slovenijo