Temni oblaki

Sonce je posijalo

skozi temne oblake,

ko je moje telo še spalo.

Vse je oživelo

skozi temne oblake

in moje razpoloženje je vzletelo.

Bom kdaj dočakala tisti dan,

s katerim bom odgnala

črne oblake stran.

O, prav gotovo bo prišel,

skozi temne oblake bo sijal,

slabo voljo od mene odgnal.

Danes bo dober dan,

jutri še boljši,

saj temni oblaki bodo daleč stran.

Dežnik

Ko sem že tisti četrtek vedela, da bo, ja, kaj drugega kot pa slab dan ... Najprej se mi ni dalo vstati. Pa saj to mi je že v navadi. Končno sem se le spravila iz tople postelje. Pomlad se bliža, zunaj pa je še vedno krepko pod minus. Zato se človeku ne da in ne da odgrniti toplega dela svoje posteljnine. Končno se ga znebim. Zunaj dežuje. Razmišljanje, kateri dežnik naj vzamem, velik ali majhen, je zadnje čase del mojega vsakdanjika. Odločim se za velikega. Včeraj sem vzela manjšega, pa je močno deževalo. Več mokrote je bilo na meni kot pa na dežniku, ki ga krasijo "kityjaste mačke" brez ust. Marsikdo mi je že rekel, da delam reklamo za anoreksijo. Nisem opazila, da nima ust. Meni je tudi brez ust tale mačka prav simpatična. Z avtobusom sem imela srečo. Čakal me je že na postaji. Bil je nabito poln. Obkolili so ga dijaki. Odpravljali so se v tisto znano gimnazijo pri šentviškem predoru. Pred vrati trgovine me je pričakala množica ljudi. Upokojencev. Počutila sem se skrajno nelagodno, hkrati pa sem se neizmerno zabavala. Z vozički so čakali pred vrati trgovine. Odprla so se ena vrata in množično so se premaknili do drugih. Jaz sem čakala na varnostni razdalji in jih z nasmehom na ustnicah opazovala. Čakali s(m)o še pred drugimi vrati. 2, 3, 5 minut. Potem so končno dvignili rešetkasta vrata. Nek gospod, no ja, mladenič, khm, 50 do 60-letnik je kar stekel do police, kjer stojijo reklamni izdelki. Mladenič, ta pa je bil res, ki je stal za njim in vse skupaj z obrazom cinizma opazoval, nekako tako kot jaz, se je iz njega norčeval in ga oponašal. Končno sem tudi sama vstopila v trgovino. In se zapodila med reklamno polico. Spomnila sem se na njene besede, naj ne vzamem prvega. Vzela sem drugega. Kasneje sem spoznala, da sem storila gromozansko napako. Bil je pokvarjen. Račun z garancijo sem vrgla v smeti, z mislijo, da ga tako ali tako ne rabim, saj bo delal. Na napakah se učimo. S škatlo v roki, ni šla v vrečko in to je bil že prvi znak mojega začetka slabega dneva, sem se odpravila nazaj na avtobusno. Tokrat mi je ta dolga pravokotno-harmonikasta škatla speljala pred nosom. Nič hudega. Nehalo je deževati in stala sem na postaji s škatlo v eni in dežnikom v drugi roki. Moje roke so zaradi jemanja tablet, počutim se kot kak narkoman, nekoliko slabše. Posledica tega ... iz roke mi je padel dežnik. Odlomil se je njegov zakrivljeni ročaj. 

"Ura je šele osem in pred mano je slab dan."

Grdo me je pogledala in mi odgovorila.

"Ura je osem in dan se je šele začel. Ne moreš v naprej napovedovati slabega dneva."

S težkim srcem sem priznala, da ima prav. Dan je bil namreč v nadaljevanju nek približek že dolgo pozabljene popolnosti.

Prelomnica

Je danes tista prelomnica, ko sem se odločila, da bom pisala bolj optimistične zgodbe, na sploh stvari. Smešna prelomnica, takih jih je bilo v mojem življenju že tisoče in tisoče. Pa so se vedno že na začetku poti prelomile. Smešno, ne. Samo odločiti se je treba, sem slišala zadnjič. Vem, da se je. A za človeka, ki nenehno niha na tehtnici in razmišlja, katera teža jo bo "prevegala", je to dokaj težko. Zjutraj bom vstala boljše volje, je moj slogan, ki ga izgovorim vsak večer predno grem spat. Pa se ga ne držim. Vedno vstanem z namrščenim čelom in mračnim pogledom. Halo, kaj je z mano? Življenje mi je dalo novo in verjetno še zadnjo priložnost, da ga živim. Te priložosti pa ne znam, ne bom lagala, mogoče niti nočem izkoristiti.  Tako se jezim sama nad sabo in nad svojim prekletim življenjem in razmišljam, zakaj mi je bilo sploh usojeno biti na tem k.... svetu. Ja, v tem slogu pisanja, bi tokrat marsikdo prepoznal jezo. Saj sem rekla, spet se je brez razloga, no, nekje že mora biti razlog, začela kupičiti v meni in noče stran. Nevarna je. Nevarna zame, v večini primerov je nevarna za druge, v mojem primeru izključno zame. Potem sebi naredim nekaj. Ah, spet bi. Ko kopičim jezo, kopičim sovraštvo do S E B E! Ena nepremišljena poteza in spet bo lahko vsega konec. Dobila sem tablete, dva meseca ji že jemljem. To naj bi me pomirilo, so rekli. Meni se ne zdi. Mogoče tisti miligram in pol rozaste stvarce ni več dober antipsihotik. Mogoče je to premajhna količina. Mogoče so mi jih tam napisalo samo zato, da bi že končno utihnila z razlaganjem, da jih potrebujem. Predpisali so mi neko manjšo količino, da bi name delovala psihološko. Niso me prelisičili, mogoče so koga s tem načinom, a mene zagotovo niso. Na nekem pogovoru z njo, sem jo brez ovinkarjenja vprašala, kak učinke imajo name. Pa je z rdeče obarvanimi lici odgovorila, da glede na količino verjetno nobenega. Izgovarjala se je, da jih bodo povečali. No, na koncu jih niso, ker ona ni dovolila. Vse je samo stiska. Saj pravim, 12 let sem že v njej, kmalu bo 13. Pa bom še naslednjih 60. Saj sem nanjo tako ali tako že navajena. No ja, včasih pridejo tudi tiste svetle točke v mojem življenju, ko se komu (sicer so redke) iz srca nasmejim. Pa ta smeh ne traja dolgo, je kot strel v glavo.

Čudež

Spet ne vem, kdo ali kaj sem. Kje sploh sem. Kaj naj počnem. Nisem se držala dogovora, ki sem ga dala. Nisem vstala. Poležavala sem. Raje rečem spala. Potem sem se končno le dvignila pokonci. Tolažila sem se, da sem samo za pol ur presegla tisto dogovorjeno uro. Uspeh. Pospravila sem po stanovanju. Nato sem ostala brez dela. Prestavljala sem se iz sobe v sobo. Brezdelje me ubija. Spreminja moje misli. Moj tok razpoloženja postaja vse bolj in bolj napet, nervozen, žalosten. Z eno eno preprosto besedo povedano depresiven. Besede, ki se v mojem življenju pojavlja že leta in leta. Niti računalnik, ki je sameval v kotu sobice ni zaposlil mojih misli. Že tisočič sem odtipkala geslo in pregledala elektronsko pošto. 'Nimate prejetih sporočil', je pisalo. Tudi v svoji glavi nimam pozitivni sporočil. Vsaj za današnji dan ne. Mogoče bo jutrišnji boljši. Blog spet postane moj najboljši prijatelj. Preko njega lahko izpovedujem svoje misli in občutja. Zadnjič sem razmišljala, da se sploh ne znam več izražati. Vse je samo mučna tišina ali nepovezani stavki. Ko sem mu včeraj razlagala snov, nisem imela pojma. Ljudje, diplomirala sem. Kako naj se hvalim s tem?! Diplomirala iz tistega jezika. Moja pismenost pa je na nuli. Tokrat se ne bom izgovarjala na bolezen. Terapevtka je tako vztrajno in vztrajno trdila, da je ni. Da gre vse skupaj samo za stisko. Potem sem res že 12 let v stiski. Prestavljam tablete. Zdi se mi, da res ne primejo več. Po glavi se mi ponovno podijo črne misli samopoškodovanje. Zadnjič sem to tudi storila. Ni bilo druge izbire? Ne, ni je bilo. Ko se vse nakopiči v meni, pomaga samo to. Tako sprostim vso svojo napetost, pa bolečino, razočaranje. Jezo? Saj sem rekla, na terapijah so govorili o jezi. Nisem več jezna. Samo še razočarana in prizadete sem. Tista črtica na mojem telesu tako omili razočaranje, ko peče in boli, boli samo ona. Ostalo je pozabljeno, vsaj za nekaj dni.

Zabuljim se v televizijski zaslon. Prestavim na svoj najljubši kanal. Govorijo o samomorih in umorih. Raziskujejo, kaj je bilo na stvari. Potem predstavljajo še izginule ljudi pa razne bolezni in klice v sili. Zagledam se v oddajo, ki razlaga o nenavadnih boleznih in čudežnih ozdravitvah. Čudežne?! Ženska je po telesu čisto rdeča, neke nitke ji vlečejo iz rane. Končno ji postavijo diagnozo. Potrebovali so leta in leta. Danes je zdrava. Tudi jaz čakam že leta in leta na čudež. A če so ga doživele tiste nitke, potem ga bom seveda tudi jaz.

Sanje

Včasih padam in padam. Ti padci se mi v trenutkih zdijo kot moreče sanje. Nočne more, ki jih zadnje čase doživljam tudi med spanjem. Sanjam in sanjam. Ponavljajo se in me zjutraj delajo še bolj utrujenio. Nejevoljno. Depresivno. Ne vem, kaj naj z njimi. Kako naj se jih znebim. Ko pa se s tedni ali dnevi uresničujejo. Sanjam tiste žive slike mojih ljudi. Sanjam njihove podobe. Sanjam njihova imena. Sanjam  njihove glasove. Sanjam njihova dejanja. Tako moreča so. On, že dolgo ga ni več med nami, je oblečen v pogrebno obleko. Črn suknjič, črne hlače, kravata in srajica. Vedno se stresem, ko pride v svojih uradnih oblačilih. Spominja me na gospoda Stotnika. Saj je. Nedolgo nazaj je to postal. Potem vedno znova in znova izvaja ene in iste gibe. Tako me opozarja. In jaz. Jaz se zjutraj zbudim vsa objokana in prestrašena. Tako že v tisti zgodnji uri ne vem več, kaj naj s sabo in svojim življenjem. Obraz je popolnoma bled, prestrašen, objokan. Moji možgani cel dan meljejo nočne sanje. Delujejo kot tisti njegov mlin z žago. Kot deček jo je vedno opazoval, saj je bila last njegovega očeta. Celo upravljal je z njo. Sprašujem se, kdaj se bo tisto zgodilo. Preroške sanje. So mogoče. Tolikorat se je že vse uresničilo. Saj vem, samo opozarjaš me. Opozarjaš na drobne nevarnosti in me tako iz onostranstva varuješ. A jaz še vedno ne vem. Tako izgubljene sem v tem velikem svetu. Tako prazna. Potem spet prideš. Oblečen si v svoja vsakdanja oblačila. Moder brezrokavnik. Skozi leta in leta je postal tvoj zaščitni znak. Te sanje so prijetne. Prideš me samo pogledat. Ne nosiš opozorila, samo sporočilo, kako me imaš še vedno rad. Kako si z mano. Na raznih rojstnodnevih zabavah in praznikih. Sediš na tistem stolu ob kuhinjskem oknu. Gledaš po vasi in razmišljaš. Kako srečen si bil z nami. Kako srečen si bil v življenju. Jaz pa sem kljub bolečini spoznala. Spoznala sem, zakaj si tako hitro odšel od nas. Obisk tvoje sestre je bila prelomnica spoznanja. Odšel si tiho, a s slovesom. Tistim tvojim nasmehom. Odšel si brez muke in trpljenja. Tega si v življenju imel že dovolj.

Jezerska idila

Jezero

Biser sredi jezera je bil v tem prvem resnem spomladanskem soncu na dosegu moje roke. Pletne so brez potnikov in čolnarjev rahlo valovale na gladini modrozelenega jezera. Ob njegovih robovih se je videlo ostanek tankega ledu. Tako krhek in lomljiv je bil. Z lahkoto bi se primerjala. Pa se nisem. Njega sem pustila stati tam, kot sem v tej začetni pomladi za nekaj drobnih trenutkov pustila stati svojo krhkost nekje tam globoko v svoji podzavesti. Dve rački, racak in raca sta stala ob robu jezera in se gledala. Racak se je popraskal po kljuno in odvihral na vodno gladino, medtem ko se je raca brez zadržkov nastavljala objektivu mojega fotoaparata. Stopala sem po snegu in blatni poti. Vedno bolj in bolj sem se približevala kraj, kjer sem se velikokrat zadrževala kot otrok. Ustavila sem se na tistem mestu in pred sabo zagledala živo sliko naše otroške poletne radosti. Leseni mostički, ki so postavljeni nad gladino jezera, so bili za krhko, a tudi močno otroško dušo vedno zanimivi. On je še kot otrok "po nesreči" pomočil svojo supergo v jezero. Izgovarjal se je, da ni vedel, da ne sme hoditi izven mostičkov. Nihče mu ni nasedel. V takratni poletni vročini si je želel samo mrzlega jezera, kopanja, plavanja do otoka ali samo namakanja. Nič mu ni pomagalo. Z mokro supergo je pešačil do doma in preklinjal vse, kar mu je bilo tiste sekunde na poti. V glavi si je verjetno že izdeloval načrt, kako bo naslednjič prelisičil starejši rod in zaplaval tja. Stopala sem počasi naprej. Nikogar ni bilo v bližini. Ustavila sem se na naslednji točki. Kopališču. Spomnila sem se, kako je starejši izmed njiju najel majhen temno rjav lesen čoln. In zaveslal proti sredini. Otoku. V samih kopalkah smo se podali po 99. stopnicah in obujali anekdoto, zakaj na otoku manjka stota stopnica. Zvonček želja je tiho obstal v cerkvici. Kopalke niso bile primerna oprema za cerkveno ustanovo. Obiskali smo jo naslednjič. S pletno. Takrat sem pozvonila na zvonček želja in si zaželela nemogoče željo. Pa se mi je čez dve leti uresničila. Spraševala sem se, kaj bi si zaželela sedaj. Samo majhno skromno željo imam, ki pa se mi zdi tako nedosegljiva, kot se mi je v tisti sekundi zdelo nemogoče doseči tudi otok. Tako blizu sta, a hkrati tako daleč. Oba ločuje naravna sila, ki je močnejša od toka življenja.  Z vrha hriba se še zadnjič ozrem na okolico. V primerjavi z mano je vse tako mogočno in močno.

Časopis

Dve leti in pol bo že odkar sem ga nazadnje videla. Nisem ga pogrešala. Mogoče v mejah normalne. Predvsem, ko sem razmišljala, kako prazno je dvorišče brez njega. Pa vrt. Na njem ni več njegovega ležalnika. Pred vrati ni več njegovih natikač. Moji čevlji so razmetani po celem prostoru. Desni copat leži na sredi hodnika, levi daleč stran od njega. Leta in leta mi je govoril, naj jih pospravljam. Učil me je osnovnih prvin pospravljanja. Še danes jih ne znam. Nisem ji želela znati. Vsakič, ko zagledam razmetan in razgrnjen časopis na klopi, kjer sedimo za kosilo, se spomnim nanj. Alergičen je bil, če tista velika pola največjega slovenskega časopisa ni bil pospravljeno po črticah tiska.

»Si dobila tak časopis?« me je vedno znova in  znova spraševal.

Odgovarjala sem mu s trdilnim stavki. Samo tako sem ga lahko jezila. Nikoli mi ga ni uspelo razjeziti do konca. Zmajal je z glavo. Prijel časopis. Pogledal njegove robove, ga zložil in postavil nazaj na svoje mesto. Podobno je bilo s copati pa čevlju. Vedno so v ravni liniji stali eden poleg drugega. Njegov stol pri kuhinjskem oknu je prazen. Vse je prazno, a znotraj mene je toplina. Njegova. Zdi se mi, da je še vedno z mano. V vsakem gibu. V vsaki besedi. Vsakem večjem dejanju. Vsakem prostoru. Ni me zapustil. Bedi na mano. Me usmerja. Me pregovarja. Tolaži. Opozarja skozi grozljive sanje. Včasih bi raje videla, da jih ne bi bilo. Saj vedno prinašajo opozorilo pred razočaranjem. Prepirom in čim podobnim.

Zaziram se v zlate črke njegovega ime. Letnico rojstva. Smrti. Grob je še vedno popolnoma prekrit s snegom. Nihče se ga ni dotaknil. Tam počiva v svoji angelski belini. Popolnoma negiben in sproščen. Mislim si, da sem tudi zaradi njega na novi, boljši poti. Globoko v sebi pa še vedno razmišljam o svoji usodi, ki bi bila lahko podobna njegovi. Najin konec bi bil lahko isti. Oba bi postala angelski belini. Vem, da tega ne bi prenesel. Spravil bi me nazaj na zemljo. Mogoče na onem svetu z mano ne bi spregovoril niti besedice več. Na oni strani ne bi imela več doma. Prijateljev. Življenjskih sopotnikov. Samo mir. Ne vem, kaj ima on. Verjetno nima ničesar, zato se vedno znova in znova vrača na zemljo. K meni. Zemeljski družini. Ali pa je to njegova naloga. Ne vem, kakšne naloge izpoljnujejo. Kako jih brez telesa sploh lahko. Kako je tam?

Biser

Iz razmišljanja me je predramil njegov glas.

»Saj ste bili že v redu. Sedaj pa ste spet ugasnili.«

Pogledam ga in na svoja usta narišem prisilen nasmešek. Ta me zadnje mesece v večini zunanjih situacij tako ali tako vedno znova krasi. Pojma nimam, kaj naj mu odgovorim. Odgovor pričakuje. To je nekakšno bistvo teh skupin. Sicer pa. Tudi, če ostanem tiho, spet prekršim tisto bistvo. Tako ali tako ga kršim že mesece in mesece. Niti ga ne najdem. Samo v njej. To bistvo mi je za nov začetek življenja dovolj. Misli pa mi v tistih sekunda spraševanja po občutkih ponovno bežijo daleč stran. On še vedno nepremično gleda skozi okrogle naočnike in čaka na moj odgovor.

»Tako mi niha.«

Sama sebi se zdim idiotska. Kakšen odgovor?! V šoli zanj ne bi dobila pozitivne ocene.

»Niha?!«

»Bo bolje.«

Stavek, ki ga vsi znajo že na pamet, saj ga vsem ponavljam že leta in leta in mu v določeni krivulji nihanja niti ne zaupam. Slišim, kako moja soseda ponavlja moj stavek. Šepeta in šepeta. Ne vem, ali se z njim strinja ali ne. Konec koncev pa mi je popolnoma vseeno. Nova je. Moja eksistenca tu pa se izteka, zato niti ne bom navezovala stikov. Pozdravljala bom in odgovarjala na najnujnejša vprašanja novincev. Podoben cilj s staroselci sem si že zadala ob prihodu, a se ga nekako nisem držala. Očitno sem se želela socializirati.

On me končno pusti pri miru. Spet se mirno zatopim v svoje puste misli. Zagledam se v svetlo moder biserček, ki krasi mojo obutev. Nosim ga že celo večnost tukajšnjega bivanja, pa je še vedno tako bleščeč, jasen in popoln. Pritrjen je na belo luknjasto obuvalo. Tako trdo stoji na največji luknjici. Nikamor ne pade. Nič ga ne more premakniti. Zasidran je v svoje misli in prepričanja. Nihče mu ni kos. Za razliko od mene. Moj blisk je namreč pred leti nekoliko usahnil, zbledel, izgubil sijaj, se zamajal, odstopil od svoje sijajnosti, se premaknil, padel. Bo z leti tudi on tak?